Sem Boštjan Belingar, na slovenski brejkerski sceni vsem bolje poznan kot » Beli«. Plešem že kakih 8 let, učim pa dobra tri leta.
V OŠ me je v svet brejka vpeljal Zoki oz. Zbarek. Spomnim se, da sem prvi dobil čokolado, za držanje stoje preko 10 sekund. Po pol leta so se tečaji klavrno končali, saj ni bilo interesa, in poslednično denarja, niti za najem dvorane. Sam sem se še dobro leto razbijal doma v sobi, potem pa nehal. Po nekaj letih zatišja je PSNM spet ponudili brejk. Šel sem na trening, kjer je trener Naki tako »raztrgal«, da me je spet potegnilo noter in nikoli spustilo.
Kmalu smo ustanovili svojo skupino CHC (Chillout Crew) in začeli izvajati nastope po šolah, prireditvah, diskotekah… Nato sem se kot študent selil v Ljubljano in tam spoznal člane skupine RPS Crew (Rock Paper Scissors) in se jim po nekaj mesecih tudi pridružil. Z njimi še vedno pridno treniram, se družim, hodim na morje, bitke, žure itd. Veste, biti član »Crewja« ali ekipe, ni samo trenirati skupaj parkrat na teden, je veliko bolj podobno družini.
V teh letih sem brejkal že po večini evropskih držav. Včasih na odru, v dvorani, včasih v gasilskem domu, diskoteki, baru, šoli, cesti, povsod! Brejk mi je prinesel denar, mišice, spoštovanje sebe in drugih pa tudi kašno telefonsko številko. Je pa tudi prinesel veliko frustracij, odrgnin, in modric.
Moji največji uspehi niso plesni, ampak kulturno pedagoški. Za brejk sem navdušil že ogromno otrok pa tudi kašnega odraslega, ter jih tudi kaj naučil. Sem organizator največje vsakoletne brejk bitke za otroke v Sloveniji, (najbrž na Balkanu) – Young Styles Battle; letos bo že četrta. Brejk sem kot diplomirani profesor pedagogike v posebnih programih že uporabljal tudi v terapevtske namene.
Trenutno si zelo želim naučiti enega izmed težjih elementov – »Air track«, poleg tega pa izpiliti svoj repertoar osnov, hkrati pa dodati čim več kompleksnih in izvirnih prehodov v svoj ples. Tudi še kakšno lovoriko ali dve si želim pod pas. Poleg tega pa bi še naprej rad širil in spodbujal ta čudoviti del Hip-Hop kulture.
Dvomim, da bom kdaj čisto zares nehal brejkat, najbrž bom tudi kot že čisto osivel »čičo« ob kakšnem hudem komadu spet zabrejkal, kolikor bodo stare kosti dale.
